V ponedeljek sem bila na pregledu in smo ugotovili, da se vsaj do danes ne rabim pripravljat na porod. Je pa vrat skrajšan, torej rodila bom :D
Lahko pa je to danes, ju3, čez 10 dni ali pa še mal več.
Počutim se fenomenalno, le na momente me trbušček mal opomni, da sem na koncu. Med nosečnostjo sem se bistveno slabše počutila, kot pa sedaj na koncu.
Res, kaj takšnega nisem pričakovala. V prvi nosečnosti sem že "divje" delala na pospeševanju poroda. Tokrat ne čutim, da bi se mi moralo kam mudit, pa čeprav bo lahko to dete tudi okoli 4kg težko.
Vse bo vredu, vem.
Aja, pa še cvetka ponedeljkovega dneva. Po predgledu šibam v bolnico na CTG, kar v Mariborsko, ker kaj se bom vozila v Ptuj, če me pa samo vožnja stane 1 uro.
Ko bi vsaj šla na Ptuj!
V MB sem bila namreč gotova šele po 4. urah.
V povprečju nas je v čakalnici čakalo 13 nosečnic, seveda praktično vse visoko noseče.
Zdravnica (nemenoma bo ostala anonimna) je bila tako zagreta, da je praktično vse poslala na ponovitev CTGja. Po 2,5 urah čakanja pridem na vrsto tudi jaz, samo za to, da mi reče, da ČE SEM lačna naj grem jest potem pa na ponovitev, ker je dete imelo preveč "stalen" utrip.
Pa ji lepo razložim, da sem meditirala, ker sem izkoristila čas, pa ženska to dejstvo kar presliši. Poleg tega pa si še drzne vprašat, če sem lačna. Seveda sem lačna, če od zgodaj zjutrja čakam, da lahko oddam kartico, potem čakam, da pridem na vrsto za CTG, potem čaka, da se CTG zapisuje, potem čakam 2,5 ure da me vprašate, če sem lačna in naj grem ponovit CTG, ker je bil otrok preveč miren, ko je mama meditirala. Ok, pač, ji ugodim in grem nekaj pojest. Skačem po stopnicah, trebuh zibam sem in tja, kašljam(da bo otrok tokrat dovolj "divji" zanjo), grem še enkrat na CTG, kjer sestra ponori, češ: "Katero pa danes ni poslala na ponovitev!?"
In kaj se zgodi? Očitno "nekdo" pokliče šefa.
Pa pride Sikošek in v 15. minutah naredi red! LOOL
Kar ženski prej ni uspelo v 4. urah je Sikošku v 15. minutah :D
Zato pa je šef ;) (in to dober!)